All star zasedba, zero star vsebina. Včasih je pri anti-bushevskih filmih vseeno preveč osti in premalo mesa.
Kraljev Štefan in Darabontov Frank z izbrano vrsto (naj posebej izpostavim tečno pizdo Marcio Gay Harden) sčarata najboljšo ekranizacijo romana. Konec je vreden ogleda.
Moška različica Bolje ne bo nikoli, v kateri dva umirajoča človeka mislita, da morata pred svojo smrtjo nujno pokonzumirati cel svet. Preskočiti.
Značke: mediaKomentarji: 0
Danes sem dobil vabilo od podjetja Vichy, ki je včeraj organiziralo posvet ob otvoritvi svojega korporativnega bloga (sporočilo sem dobil 24 ur prepozno, krivda je na njihovi strani).
Tudi sami razmišljamo o lastnem blogu, vendar smo ugotovili, da moramo najprej znati blogati. Zato bi želeli preveriti, kakšen blog bi vaju sploh utegnil zanimati in vaju prosimo za pomoč pri uresničevanju te ideje. Ker to že počneta in ker vesta, kaj in kako blogati, bomo hvaležni, če bosta svoje znanje pripravljena deliti z nami.
Sicer ne vem, katere raziskave o slovenskih blogerjih so Vichyjevci brali pred samo postavitvijo bloga, ampak zgornji odstavek po mojem mnenju ni najboljši način začetka pisanja bloga, še toliko bolj, če se bloganja lotuje korporacija z jasno začrtano vizijo in idejo. Hkrati se mi zdi smešno spraševati vse blogerje napovprek, saj se je že večkrat izkazalo, da blogerji sami niso vešči uporabe tega brezplačnega spletnega medija. Celotna zadeva je še toliko bolj bizarna, ker se je že večkrat pokazalo, da bi morali korporativni blogi bolj skrbeti za neblogajoče občinstvo in svojo promocijo vezati na offline marketinško kampanjo, kot pa se ukvarjati s tistimi nekajtisočimi blogerji v Sloveniji.
Vichy bi moral po mojem mnenju postaviti blog, na katerem bi združevali že obstoječe bloge in portale v Sloveniji, ki se ukvarjajo s podobno tematiko. Lepa.si, Diva.si in njim podobna spletna mesta bi tako dobila nekakšno krovno stičišče, hkrati pa bi bilo lahko Vichyjevo spletno mesto zdravstveno-dermatološki neksus, kjer bi se uporabniki izdelkov Vichy lahko seznanili s praktičnimi nasveti in trendi na širšem področju dermatologije.
Vichyjevci - moj kontakt že imate, moje reference so objavljene, če vas zanima svetovanje s tega področja, me prosim kontaktirajte.
Značke: blogosphereKomentarji: 3
Na pipinem odprtem terminu se je med predavanjem o web 2.0 oglaševanju pojavila zanimiva teza, da kontekstualno oglaševanje ni del web 2.0. Najprej poglejmo, zakaj naj bi kontekstualno oglaševanje spadalo pod web 2.0 participatorni splet.
O`Reilly v svojem prispevku pojasni, da naj bi bil participatorni del kontekstualnega oglaševanja v tem, da se oglasi ujemajo z iskanimi pojmi oziroma da uporabnik z iskanim pojmom hkrati določi tudi oglase, ki se mu bodo prikazovali poleg rezultatov. To pomeni, da se bodo uporabniku, ki išče podatke o kolesih Shimano, prikazovali oglasi, ki bodo povezani s to tovarno kolesov.
Vse lepo in prav, moj pomislek, ki negira web-2.0-ovski prizvok kontekstualnega oglaševanja je v tem, da zaenkrat še ne obstaja števno neskončno oglasov, ki bi se prilegali čisto vsakemu iskalnemu pojmu uporabnikov. Kar pomeni, da se uporabniku, ki na spletu išče Domna Saviča, ob strani pojavljali oglasi, ki s Savičem nimajo nobene povezave. Kar posledično pomeni, da uporabnik ne določa oglasov, ki naj se mu prikazujejo pri iskanju (to bi pomenilo, da bi se oglasi generirali on-demand), temveč da se oglasi prikazujejo glede na zakupljene ključne besede. Kar spet pomeni, da uporabnik ni v vlogi določevalca oglasev, temveč bolj v vlogi slepe kure, ki išče zlato zrno. Uporabnik je tako prepuščen na milost in nemilost oglaševalcev, sodelovanje pa je tukaj omejeno na klikanje že vnaprej določene oglase.
Značke: blogosphereKomentarji: 7
Američani recikliranje podpirajo, vendar ga premalo izvajajo
Strokovnjaki menijo, da se Američani niso zmožni spopasti z vedno večjo količino odvrženih in neuporabnih računalnikov ter mobilnih telefonov. Veliko Američanov odpadne tehnologije ne reciklira, kljub temu, da veliko organizacij obljublja različne načine za enostavno recikliranje odpadnih surovin.
Savdska Arabija: Bloger brez obtožbe izpuščen po štirih mesecih zapora
Najbolj priljubljenega blogerja Savdske Arabije so oblasti po štirih mesecih zapora izpustile, proti njemu pa niso podale niti ene obtožbe.
Velika Britanija: Facebook uporablja tudi policija
V Veliki Britaniji policija preko Facebooka uporabnikom omogoča dostop do novosti o aktualnih kriminalnih dejanjih. Kot prva v Veliki Britaniji, je manchesterska policija v boju proti kriminalu pričela uporabljati spletno stran za socialno mreženje Facebook.
ZDA: Glasovnice iz tujine se še vedno zanašajo na klasično pošto
Čeprav na vsakih ameriških volitvah iz tujine glasuje več kot milijon volilnih upravičencev, se ameriška vlada še vedno zanaša predvsem na papirnate glasovnice, medtem ko glasovanje z elektronsko pošto dovoljujejo le v redkih državah.
Na Kubi sedaj tudi do osebnih računalnikov, do spleta pa imajo dostop le redki
Čeprav je novi predsednik Kube že pred mesecem dovolil nakup osebnih računalnikov, so ti postali dostopni šele prejšnji teden. V državi je dostop do spleta močno omejen, vendar pa so se nekateri Kubanci znašli in so odločeni pokazati pravo podobo Kube tudi na spletu.
Značke: politicsKomentarji: 0
Ayer reciklira svoje klasike. Dan za trening, part deux.
Jason Statham je končno dobil film, vreden svojega stasa in glasa. Simpatičen rop.
Značke: mediaKomentarji: 0
6.5.2008 - Kiberpipa - Oglaševanje 2.0 - podobno temu, sans okrogla miza
13.5.2008 - Gimnazija Kranj - E-demokracija - by Barbara Kvas
Značke: usKomentarji: 0
Torej…na poti v parlament sem hotel kupiti zadnjo številko Monitorja, v katerem sem objavil dva članka. Daljšega o socialnih omrežjih v Sloveniji in po svetu ter krajšega, v katerem sem recenziral vtičnik Zemanta. Ker po pravilu v denarnici nisem imel niti centa, sem se odločil, da revijo kupim po obisku parlamenta. Ob prihodu iz parlamenta pa sem ugotovil, da denarnice ni in da je z njo vred uspešno izginila tudi moja pravna identiteta, saj sem ostal brez vseh dokumentov. Objavljam nasvete za podobne sotrpine:
1. Brez panike. Izgubljena denarnica še ne pomeni, da se na vaš račun masti nigerijska mafija, temveč obstaja zelo velika možnost, da jo je nekdo našel, pobral tistih par fičnikov in dokumente vrnil na policijo oziroma drugim javnim delavcem.
2. Nujno morate preklicati bančno kartico, številka za preklic je ponavadi zapisana na kartici sami (kar ne pomaga dosti, če si številke predhodno ne shranite v vaš telefon). Zanimivo dejstvo - če kartico najdete do konca delavnika, pa ste jo pred tem že preklicali po telefonu ali osebno, jo lahko brezplačno odblokirate.
3. Poleg kartice sem imel v denarnici še zdravstveno kartico in osebno izkaznico. Prvo prekličete na Miklošičevi oziroma izpostavi ZZZS-ja, osebno izkaznico prekličete na izpostavi javne uprave. Sam sem uspešno preklical samo zdravstveno izkaznico, za osebno se mi ni dalo iti do izpostave na Viču.
4. Danes dopoldne me pokliče neznana številka. Klicala je Andreja, bivša sošolka iz osnovne šole. “Živjo, a kaj pogrešaš?” me je vprašala in pojasnila, da so mojo denarnico našli na avtobusu LPP-ja in da jo lahko dvignem na Celovški 160. Po pregledu sem ugotovil, da je vse na svojem mestu, da mi torej še vedno ostane “delujoča” osebna izkaznica, za ostale dokumente pa “restavracija” žal ni mogoča. Nasvet: Če vašo denarnico najdejo na avtobusu, v njej pa so osebni dokumenti, vam jo bodo v nekaj dnevih poslali na dom. Kul.
Značke: usKomentarji: 5
Povezujem dve stvari - moj intervju v Blogoroli in prispevek Vesti. Skupna jima je tematika blogov, pri obeh pa se pojavi problem ubesedenja te tematike. Sam namreč menim, da se je o blogih nemogoče pogovarjati “na suho”, saj manjka kontekst, kamor bosta sogovorca v pogovoru te bloge umestila.
Lahko se recimo pogovarjamo o Obami in Hillary, znotraj te debate pa rečemo še kakšno o uporabi blogov za politične namene. Ali pa o svetovni medijski sceni in navržemo še par ocvirkov glede “državljanskega novinarstva”. Lahko se pogovarjamo o kulturi in pojasnimo še vlogo, ki so jo v popularizaciji določenih žanrov imeli blogi.
Ampak prosim vas, nehajte se pogovarjati o blogih kot o nekemu črnemu obelisku iz Odiseje 2001. In sploh z ljudmi, ki so v medijskem poslu zadolženi ali pa so bili zadolženi za propeliranje klasičnega novinarstva in klasičnih prispevkov. Blogi kažejo tudi na bedo slovenskega novinarstva, v katerem se nobeden noče o novih stvareh podučiti, ampak jih tlači v stare kalupe. Ko se ljudje pogovarjajo o blogih, mi na misel pride naslednja šala.
V baru sedi več ljudi in vsi se pogovarjajo o atomski bombi. Da jo imajo Američani, da jo imajo Rusi, da bi jo mogoče lahko imeli še mi… V baru pa pri šanku sedi tudi starejši možakar, ki o atomski bombi ne ve veliko. Vseeno bi se rad pridružil pogovoru, zato vstane, udari po mizi in reče: “To`k cajta ga boste s to atomsko bombo sral, da`u en`mu prste odtrgal!”
Vsem, ki jih blogi zanimajo oziroma bi se o tem novem mediju radi pogovarjali, predavali… svetujem kontekstualizacijo. Nehajte bloge jemati kot nekaj absolutnega in out of this world, ampak kot del medijske sfere, ki lahko prida svoj del k kvaliteti dialoga. V razmislek: Blogi so kot riti. Vsak ima eno. Ljudje se pa večino časa pogovarjajo o točno določenih ritah. Me prav zanima, zakaj je to tako?
Značke: blogosphere · mediaKomentarji: 7
Kaj dogaja
