The L Files

V Žurnalu sem danes prebral poziv LPP, naj občani čimprej zamenjajo svoje mesečne vozovnice, kjer bo z avgustom začela veljati nov sistem s kartico Urbana. In ker smo ravno prvega, čez štiri dni pa bi morala tako ali tako po novo nalepko, sva se danes odpravila na Celovško.

Mesečno vozovnico sem začel uporabljati pred skoraj desetimi leti, v celem obdobju pa se je koncept zelo malo spreminjal. OK, obračali so postavitev, menjavali barve, ampak princip je bil isti – slika, nalepka in gremo.

V srednji šoli se spominjam sošolcev, ki so si doma printali nalepke in tako prihranili nekaj tisoč tolarjev. Pa fint z lepljenjem večih različnih fotografij na isto mesečno, pa fehtarjenje šoferjev, “da samo še danes, pa grem direkt zdajle kupit novo nalepko…” No, slednja fora bo po moje učinkovala tudi s kartico Urbana.

Stestirala sva jo na poti domov, zadeva funkcionira, v bistvu gre za podoben sistem kot pri smučanju.

Še hitra primerjava prednosti in slabosti

Kaj pa ti misliš?

Današnji Žurnal:

Filmov ni nikoli v zgodovini videlo toliko ljudi kot zdaj, samo v kinu se je obisk zmanjšal. V Sloveniji se je zmanjšal tudi zaradi slabega programiranja. Zdaj je prišlo še do totalnega kaosa, da v Ljubljani nekaterih filmov sploh ni mogoče videti. Sporočilo je jasno: downloadajte. (Marcel Štefančič)

Priporočam cel intervju, zabaven je.

OK, se kdo še spomni Napsterja?

Napster was an online music file sharing service created by Shawn Fanning while he was attending Northeastern University in Boston and operating between June 1999 and July 2001[1]. Its technology allowed people to easily share their MP3 files among each other, bypassing the established market for such songs and thus leading to the music industry’s accusations of massive copyright violations. Although the original service was shut down by court order, it paved the way for decentralized peer-to-peer file-distribution programs, which have been much harder to control. The service was named Napster after Fanning’s hairstyle-based nickname. Napster’s brand and logo were purchased after the company closed its doors and continue to be used by a pay service. (vir)

Očitno gre Piratebay po poti svojega predhodnika. Podobnosti je kar nekaj – oboje se je začelo v garaži, končalo pa na sodišču. Pri obeh so uporabniki ponoreli in se preselili drugam. Tudi pri Piratebay ne kaže drugače…

To sem pričakoval. Piratebay je postajal prevelik za lastno dobro. Preveč medijsko izpostavljen. Preveč znan. In tu se skriva ključ do njegovega propada. Če počneš nekaj ilegalnega, tega ne moreš potegniti v mainstream. Nastane piratski paradoks – več uporabnikov, več datotek. A hkrati tudi večja tarča na čelih lastnikov in posledična nezmožnost letenja pod radarjem. Ne verjamete? Poglejte trackerje Mininova, BTJunkie in ostale. Edina razlika v primerjavi s Piratebay? Medijska izpostavljenost slednjega.

Z zaprtjem spletnega mesta Piratebay si je industrija naredila medvedjo uslugo. Po eni strani si sicer res lahko pripne medaljo oziroma na steno obesi največjo trofejo, vseeno pa je na drugi strani odsekala samo eno glavo hidre. Druge se bodo (upam) iz tega učile in naučile preživeti. Let`s face it, čar P2P izmenjave datotek ni v tem, da so ljudje združeni v neki blazni skupnosti, temveč da datoteke najdejo pot do uporabnika. Za to je sicer potrebna koordinacija in povezanost, vseeno pa je spletna skupnost tako velika, da se slabih 20 milijonov uporabnikov ne bo poznalo preveč. Sploh, ker je večina uporabnikov prisotna na večih portalih. Največja ironija? Piratebay bo legaliziral vsebino, vseeno pa bo ime ostalo isto.

In še končen pomislek – streljanje na kurirja ne bo ubilo tistega, ki sporočila proizvaja. Industrija se tega zaveda in si noče priznati, da skoraj ves kontrabant prihaja iz njihovih kovačnic.